“Translation slo”
blogerka in urednica portala SLOvely.eu
Na spletu pripoveduje o starih šegah in navadah svoje ljubljene Slovenije: to je Sara Terpin, mlada profesorica in prevajalka iz Števerjana. Popolnoma me prevzame, ko jo poslušam, kako pripoveduje o navadah za praznik vseh svetih, o venčkih sv. Ivana in o starodavnih pustnih obredih. Kako je mogoče, da se vse to dogaja okoli mene, na teritoriju, kjer se med sabo prepletajo zgodbe, jeziki in kulturna dediščina, o katerih ne vem ničesar? Še dobro, da Sara priskoči na pomoč s pripovedovanjem in širjenjem znanja o starih šegah, ki še živijo v Sloveniji, ampak tudi v Italiji med slovensko narodno skupnostjo. V najinem pogovoru pa pride na dan še veliko drugega: odnosi med državama, kulturna prepletenost obeh Goric, vprašanje jezika, spoznavanje manj znanih krajev, strahovi iz preteklosti, življenje v obdobju pandemije in upanje v nove generacije.
Sara je moderna kulturno-turistična vodnica in urednica bloga SLOvely.eu. Njena spletna stran, ki je nastala pred sedmimi leti, se odlikuje v množici drugih domačih ter tujih spletnih mest o potovanjih in kulturi. Veliko sledilcev ima tudi njena Facebook stran, kjer si video posnetke ogleda tudi do 50.000 uporabnikov. Dobri rezultati, glede na to, da je Sara začela tako rekoč iz niča in sta jo gnali naprej le strast ter vztrajnost.
V svojem delu Sara združuje tradicijo, pomen vzpostavljanja stikov med kulturami in moderno tehnologijo ter se pri tem zaveda, da danes ni dovolj, da nekaj dobro naredimo. Treba je tudi, da znanje in informacije delimo naprej. Navdušeno jo poslušam: pritegne me, ko pripoveduje o zadnjih desetletjih sobivanja italijanske in slovenske narodne skupnosti na goriškem ozemlju. Z radovednostjo začnem z intervjujem, saj se zavedam, da je bogastvo našega čezmejnega območja prav v večkulturnosti.
Sara, povej mi nekaj o sebi in o tem, kako je nastal blog SLOvely.eu.
Že od malih nog me spremljata dve strasti: strast do potovanj in do tujih jezikov. Zato sem se po maturi na slovenskem klasičnem liceju v Gorici odločila za študij tujih jezikov na univerzi v Trstu. Po diplomi sem se preselila v München, kjer sem doktorirala iz germanistike in primerjalne književnosti. Več let sem poučevala prevajanje (slovenščina in nemščina) na univerzi v Vidmu, zadnja leta pa se posvečam poučevanju tujih jezikov na tečajih za odrasle (slovenščina, nemščina in angleščina). Sicer pa delam kot prevajalka in tolmačka. Ta posel me je popeljal v številne države sveta, poleg tega pa sem veliko prepotovala tudi izven delovnih obveznosti. Do danes sem obiskala 55 držav v vseh celinah sveta.
Povod za nastanek bloga so bili prav moji tečaji slovenščine za odrasle. Želela sem si, da bi jih vsebinsko obogatila, da ne bi predavala le o slovnici in pravopisnih pravilih, pač pa da bi tečajnikom približala tudi slovensko kulturo, običaje, naravne in druge znamenitosti… Menim namreč, da jezika ni mogoče poučevati kot neko abstraktno, samo sebi zadostno entiteto. Iz lastne izkušnje sem videla, da se tečajniki jezika veliko lažje, predvsem pa z veliko večjim veseljem učijo, če jim ga predstavimo kot nekaj živega, v širšem kontekstu kulture in navad nekega naroda. Tako sem začela iskati po spletu vsebine o Sloveniji v italijanščini, a nisem našla ničesar, kar bi me zadovoljilo. Zato sem se kar sama lotila pisanja krajših člankov o slovenskih deželah, manj znanih krajih, pa tudi o slovenskih pisateljih in glasbenikih. Ti spiski so vzbudili veliko zanimanje pri mojih tečajnikih, tako da sem pomislila, da bi lahko ustvarila blog, kjer bi vsebine bile na razpolago širši publiki. Tako je nastal portal www.slovely.eu. Ime je besedna igra oz. sestavljenka iz besede »Slove-« kot »Slovenija« in »lovely«, kar v angleščini pomeni ljubek, očarljiv. To je bilo pred sedmimi leti, od takrat se je oblika spletne strani spremenila in obogatila v številnih pogledih. Portalu so se pridružili še FB stran, Instagram in Twitter profil ter YouTube kanal. Iz majhne pobude je zraslo kar veliko novih vsebin in projektov, na katere sem ponosna.
Kako se je blog spremenil z leti?
Kot sem omenila je projekt SLOvely.eu z leti rasel in se obogatil, njegov cilj pa je biti neke vrste most med slovensko in italijansko kulturo ter spodbujati poznavanje slovenskega jezika, krajev in kulturne dediščine na svež, privlačen način, preko družbenih medijev ter modernih komunikacijskih sredstev. Naj poudarim, da vse pri SLOvely.eu temelji na prostovoljnem, nepridobitvenem delu brez katere koli oblike zunanjega financiranja.
Kdo sestavlja tvojo publiko?
Glede na raznolikost vsebin moj blog priteguje različne vrste publike: od tistih, ki iščejo ideje za potovanja in izlete po Sloveniji (na SLOvely.eu predstavljam namreč predvsem manj znane kraje, ki so izven masovnih turističnih destinacij), do tistih, ki jih zanima kulinarika, bi radi izvedeli kaj več o slovenskem jeziku ali jih navdušujejo stare šege in navade. Facebook stran predstavlja dodatno sredstvo za širjenje informacij, predvsem pa za neposreden stik z bralci, ki mi pišejo za nasvete, informacije ali enostavno zato, da delijo svoje fotografije in utrinke s potovanj po Sloveniji.
Govoriti o potovanjih in kulturnih izmenjavah v obdobju lockdowna ni ravno lahko. Kako si se tega lotila in kako je vplivalo na tvoje delo?
Lockdown in zaprtje meje med Italijo in Slovenijo sta bila hud udarec zame, saj se vse moje življenje vrti okoli potovanj in srečevanja z ljudmi onstran meje. Tako sem si zamislila, da bi potovali in se srečevali virtualno, preko interneta. Nastala je pobuda »Ostani doma – zapoj s Slovely.eu«: v sodelovanju s kantavtorjem Rudijem Bučarjem smo povabili ljudi od vsepovsod, da so zapeli Bučarjevo pesem »Tisti ljudje« in nam poslali posnetek. Prejeli smo prispevke od več kot 40 oseb iz 10 držav sveta, med njimi tudi znani obrazi italijanske in slovenske glasbene scene. Vse prispevke smo združili v glasbeni video, ki je na ogled na našem YouTube kanalu. Cilj pobude je bil, združiti ljudi iz različnih krajev in skušati tako prebiti občutek izolacije in nemoči v obdobju lockdowna.
Kaj pa meniš o zaporah, ki so se letos spomladi pojavile na meji med Gorico in Novo Gorico zaradi zaščite proti širjenju pandemije?
Že prve dni po postavitvi zapor so se ljudje začeli srečevati ob mreži na trgu Evrope, da bi spregovorili s svojimi sorodniki in prijatelji onkraj meje, si izmenjali dobrine ali tudi samo stisk roke. Nekega dne se je zapora celo spremenila v mrežo, čez katero so igrali badminton in odbojko. Te trenutke smo pri SLOvely.eu ujeli v objektiv in jih delili na naši Facebook strani, kjer so prispevki naleteli na ogromen uspeh, posnetek o igranju badmintona so predvajali celo na deželnem TV dnevniku. Zato smo se odločili, da bomo nadaljevali s snemanjem in opazovanjem življenja na meji, ne le na trgu Evrope, temveč tudi na drugih mejnih prehodih na Goriškem. Organizirali pa smo tudi poseben dogodek na meji. V sodelovanju z vokalno skupino Danica z Vrha, glasbenikom Erikom Gregoričem iz Šempetra in goriško kantavtorko Paolo Rossato smo priredili majhen čezmejni koncert, na katerem smo zapeli slovenske in italijanske pesmi, vsak na svoji strani meje. Video o dogodku, ki smo ga objavili na naši Facebook strani, je v nekaj dneh videlo več kot 13.000 ljudi. Posnetke in zgodbe, ki smo jih nabrali na meji v tistem obdobju, smo združili v dokumentarec z naslovom »GO-VID Ko vidiš spet mejo«. Tridesetminutni film, ki ga je režiral in montiral Carlo Ghio, želi biti dokument časa, pristno pričevanje skozi različne poglede in glasove o nenavadnem času, ki je globoko zarezalo v življenje ljudi ob meji. Čeprav se s Carlom s ukvarjava snemanjem in dokumentarnimi prispevki le na ljubiteljski ravni, je film bil izbran v tekmovalni program Festivala Slovenskega Filma v Ljubljani, Festivala K3 v Beljaku in Festivala Slovenskega Filma v Beogradu. Ta uspeh nama je seveda v ponos, tudi glede na to, da je dokumentarec popolnoma samofinanciran in samoproduciran, z njim pa smo ponesli v svet zgodbe našega čezmejnega območja.
Kakšno se ti zdi stanje odnosov med Gorico in Novo Gorico ter bolj splošno med italijansko in slovensko narodno skupnostjo?
Zdi se mi, da je v zadnjih petnajstih letih prišlo do večje odprtosti in stika med Italijani in slovensko narodno skupnostjo v Italiji. V mislih imam na primer šole v Italiji s slovenskim učnim jezikom, kjer je vpisanih vedno več otrok iz italijanskih družin. Ko sem jaz hodila v šolo, ni bilo tako. Mislim, da gre za pomemben znak, ki nam daje upati v boljšo bodočnost, saj se preko spoznavanja slovenskega jezika in kulture tudi Italijanom odpira pogled v slovenski svet, kar posledično pripomore h kulturnemu in družbenemu vključevanju. Spodbudno je tudi to, da se veliko odraslih odloča za učenje slovenščine, kar osebno opažam na svojih tečajih. Po drugi strani pa ni mogoče zatajiti, da še vedno obstajajo ljudje, ki vztrajajo v obratni smeri in netijo spor ter napetosti med skupnostma. To je razvidno predvsem na socialnih omrežjih. Ko prebiram določene komentarje moram priznati, da me kar stisne pri srcu. Po drugi strani pa se na institucionalni ravni razvijajo projekti v znamenju čezmejnega sodelovanja, na primer skupna kandidatura Gorice in Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture. Upam, da bo to pripomoglo k oživljanju kulturnega življenja v Gorici, ki to še kako potrebuje.
V svojem blogu med drugim razkrivaš najbolj avtentične plati Slovenije: starodavne šege in navade. Povej mi, katere moramo poznati tudi mi, prebivalci Goriškega.
Priznam, da me etnografija in vse, kar je povezano s starimi običaji, izredno navdušuje. Naj omenim samo nekaj tradicionalnih praznovanj, kot je na primer Martinovanje, ko ob prihodu jeseni praznujemo in se veselimo za darove narave. Ali Vsi sveti, ob katerem še živijo tradicionalne navade, namesto tistih uvoženih ameriškega Halloweena. Spominjam se, kako sem kot otrok z babico v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom prižgala posebno oljno svečo, ki je morala goreti celo noč »za duše v vicah« in bdeti namesto nas. Tudi zaradi tega temu prazniku po domače pravimo »Vahti«, iz nemške besede »wachen«, kar pomeni bdeti, stražiti. Potem so tu še praznovanja za prvi maj, postavljanje mlaja, kresovi… Kres gori tudi za praznik Svetega Ivana, 24. junija, s katerim je povezana tudi navada pletenja venčkov, ki se obesijo na vhodna vrata. Takšne in drugačne šege izvirajo še iz predkrščanskih časov, ko je človekovo življenje bilo tesno povezano z naravo in spremembami letnih časov, do nas pa so pogosto prišle v krščanski preobleki. Prav zaradi tega me tako privlačijo, saj se preko njih lahko dokopamo do prastarih korenin naše kulture.
Odkrivanje preteklosti določenih obredov je lahko tudi nekaj osebnega, intimnega. Kako ti to doživljaš?
Osebno čutim globoke vezi in tudi hvaležnost do starih tradicij, ki so nam jih iz roda v rod izročili naši predniki. Prav zaradi tega mi je etnografska rubrika mojega bloga še posebno pri srcu. V tej rubriki so objavljene tudi reportaže o tradicionalnih prazničnih obredih slovenske narodne skupnosti v Italiji, kot na primer praznovanje pusta v Benečiji ali koledovanje v Števerjanu. Preko teh starih navad lahko spoznamo najbolj pristne plati naše kulture in jih delimo z drugimi narodi.